Ena najbolj uglednih zdravniških revij na svetu, častitljiv ,,New England Journal of Medicine”, prinaša na 1. januar 2022 zanimiv zapis o dvomljivcih v znanost med bolniki. Zgodbo na kratko povzemamo:
Nedavno sem obravnaval težavnega bolnika, okuženega z virusom HIV in poznimi posledicami. Odklonil je zdravljenje, saj je zanikal povezavo med virusom HIV in sindromom AIDS. Zdravila so po njegovem najmanj nekoristna in pravzaprav strupena.
Poznal je nekatere temeljne članke iz časov odkritja HIV-a, in precej podrobno vedel za nedoslednosti historične literature. Pravzaprav bolje kot njegov zdravnik. Kasneje se je pri tem bolniku razvilo rakavo obolenje, zaradi česar so ga sprejeli v hospic.
Zanikanje AIDS-a kot posledice okužbe z virusom HIV ima dolgo brado: ugledni virolog Peter Duesberg je s svojim (kasneje potrpežljivo ovrženimi) zanikovalskimi stališči oviral zdravstveno politiko tako pomembne države, kot je Južna Afrika. Ameriška črnska skupnost je verjela, da je HIV ustvarila CIA, njihova vohunska agencija.
Bolniku iz tokratne zgodbe je zdravnik ponovno predstavil znanstvene dokaze o učinkovitosti virostatikov na potek AIDS-a. Bolnik je argumentacijo zavrnil, rekoč: farmacevtska industrija je pohlepna, raziskovalci častihlepni, medicino vodi želja po zaslužku. Bolnik je odšel po svoje.
Omenjeni bolnik ni imel psihiatrične bolezni. Njegova logika je delovala pravzaprav dobro. Zakaj torej zavračanje znastvenih dokazov?
Odgovor leži v VERIGI ZAUPANJA. Čeprav posamezni zdravnik praviloma ni zmožen izpeljati lastne študije, verjame recenzijam, ponovitvenim študijam, spremljam dolgotrajne polemike, in predvsem: vidi, da pri njegovih bolnikih zdravilo deluje. Rekel je svojemu bolniku: jaz osebno sem videl, kako lahko zdravilo pomaga.Bolnik je začel jemati virostatike in stanje se mu je izjemno izboljšalo.
Zgodba nas uči, da so vpričo zanikovalcev COVID-a naše predpostavke napačne: močno precenjujemo pomen znanosti pri bolnikih. Zanašamo se na zdravniško avtoriteto. Pričakujemo preveč racionalnega razmišljanja. Pozabljamo, da ljudje oblikujemo stališča glede na zaupanje do sočloveka. Verjameš tistemu, ki mu zaupaš. Zato je najpomembnejši pogovor z bolnikom.
Komentar Združenja katoliških zdravnikov: zdravništvo je spričo nezaupanja v znanost v času, ko se je objektivno izboljšala varnost vključenih v raziskave, ko je raziskovalni standard najvišji doslej in so procesi transparentnejši – vseeno frustrirano. Bolniki nam ne zaupajo! Krepiti moramo pomen pogovora zdravnika z bolnikom, saj se le tako lahko okrepi odnos med njima. Famoznih “7 minut na obravnavo” ipd. seveda tega pomaga. A če si natočimo čistega vina – se sploh še znamo pogovarjati, poslušati, slišati?
ŽJ
