Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo postno nedeljo nam liturgija daje v zrenje dogodek spremenjenja, v katerem je Jezus svojim učencem Petru, Jakobu in Janezu podelil, da so v naprej okusili slavo vstajenja, torej košček nebes na zemlji.
Evangelist Luka (prim. Lk 9,28-36) nam pokaže spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj luči, očarljiv simbol enkratne samo trem učencem namenjene izkušnje. Oni so se z Učiteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v določenem trenutku se je njegovo obličje, Jezusovo obličje spremenilo (prim. v. 29). Navajeni ga vsak dan videti v preprosti podobi njegove človeškosti, so osupli pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o »izhodu«, torej o njegovi veliki noči smrti in vstajenja. To je predokus velike noči. Tedaj je Peter vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj« (v. 33). Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!
Spremenjenje se je zgodilo v točno določenem trenutku Jezusovega poslanstva, torej potem, ko je učencem zaupal, da bo moral »veliko pretrpeti…, biti umorjen in tretji dan vstati« (v. 21). Jezus ve, da oni ne sprejemajo te resničnosti, resničnosti križa, resničnosti Jezusove smrti in jih zato hoče pripraviti za prenašanje pohujšanja trpljenja in smrti na križu, da bodo vedeli, da je to pot, preko katere bo nebeški Oče dal prispeti svojemu Sinu v slavo, ko ga bo obudil od mrtvih. To pa bo tudi pot učencev, saj nihče ne prispe v večno življenje, če ne v hoji za Jezusom tako, da v zemeljskem življenju nosi svoj križ. Vsakdo od nas ima svoj križ in Gospod nam kaže cilj te poti, na kateri nosimo svoj križ, ki je vstajenje, lepota.
Kristusovo spremenjenje nam torej kaže krščanski pogled na trpljenje. Trpljenje ni sadomazohizem, ampak potreben in začasen prehod. Točka prihoda, h kateri smo poklicani, je svetla, kakor je Kristusovo spremenjeno obličje. V Njem je brezmejno Božje zveličanje, blaženost, luč in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da križ, preizkušnje in težave, v katerih se zvijamo, imajo rešitev in bodo premagane v veliki noči. Zato se tudi mi med tem postnim časom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kakšen način? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo…, a vedno iščoč Gospoda. Ostanimo nekaj trenutkov zbrani, vsak dan malo, zazrti z notranjim pogledom na Njegovem obličju in pustimo, da nas prešine njegova luč ter se razžari v našem življenju.
Dejansko evangelist Luka vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, »medtem ko je molil« (v. 29). Potopil se je v zaupen pogovor z Očetom, v katerem sta bila navzoča tudi Postava in Preroki, torej Mojzes in Elija, in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel Očetovo zveličavno voljo, vključno s križem, ga je prežela Božja slava, ki se je izražala tudi na zunaj. Tako je namreč bratje in sestre, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja osebo od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli nje. Kolikokrat smo srečali osebe, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz oči, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namreč z lučjo Svetega Duha. Z veseljem nadaljujmo našo postno pot. Dajmo prostor molitvi in Božji Besedi, ki nam jo v teh dneh bogoslužje v obilju predlaga.
Devica Marija naj nas uči, da bomo ostali z Jezusom tudi, ko ga ne bomo razumeli in ga dojeli. Kajti samo, če bomo ostali z Njim, bomo videli Njegovo slavo.
