Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. Danes lahko zelo jasno vidimo, da je bil tisti odlok rimskega cesarja stvar božje previdnosti. Zaradi njega sta šla Marija in Jožef v Betlehem in tam se je rodil Jezus, kakor so že pred mnogimi stoletji napovedali preroki. Marija je vedela, da je Jezusovo rojstvo že blizu in na tisto potovanje je šla z mislijo na sina, ki se ji bo rodil v Davidovem mestu. Prispeli so v Betlehem veseli, da so mesto svojih prednikov, pa tudi utrujeni od potovanja po slabih poteh, ki je trajalo štiri ali pet dni. Marija je v svojem stanju gotovo prispela zelo utrujena. Razen tega v Betlehemu niso našli mesta, kjer bi se lahko nastanili. V prenočišču zanjo ni bilo prostora, s skopimi besedami zapiše sv. Luka. Morda je Jožef presodil, da prenočišče do zadnjega kotička polno z ljudmi, ni primerno za našo Gospo, predvsem pa ne v tistih okoliščinah. Sveti Jožef je gotovo potrkal na mnoga vrata, preden je Marijo odpeljal v tisti hlev zunaj mesta. Dobro si lahko zamišljamo ta prizor. Jožef, ki vedno znova razlaga isto zgodbo, z vedno večjo tesnobo v srcu, da prihajajo iz ”in Marija, ki je nekaj metrov stran gledala Jožefa in poslušala zavrnitve. Kristusu niso pustili vstopiti. Pred njim so zapirala vrata. Mariji se je smilil Jožef in tisti ljudje, kako hladen je svet do svojega Boga. Morda je Marija sama predlagala Jožefu, da bi se za silo nastanila v katero od tistih votlin zunaj naselja, ki so služile kot hlevi. Verjetno ga je vzpodbujala in mu govorila, naj ga ne skrbi, da se bodo že znašli. Jožef je čutil olajšanje ob Marijinih besedah in njenem nasmehu. Nastanili so se tam s tistimi nekaj pripomočki, ki so jih lahko prinesli iz Nazareta. Planica, nekaj obleke, ki jo je ona sama pripravila s tistim veselim hrepenenjem, ki ga znajo samo matere položiti v svojega prvega otroka. V tistem kraju se je zgodil največji dogodek človeštva v najpopolnejši preprostosti. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila, nam pripoveduje sv Luka. Marija je Jezusa z neizmerno ljubeznijo povila v plenice in položila v jasli. Marija je imela bolj popolno vero kakor katerikoli človek pred njo ali za njo. Vsi njeni gibi so bili izraz njene vere in njene nežnosti. Poljubljala mu je noge, ker je bil njen gospod, poljubljala ga je na obraz, ker je bil njen otrok. Gotovo je bila dolgo čisto pri miru in ga gledala. Potem je Marija položila otoka v roke Jožefu, ki je dobro vedel, da je sin najvišjega, za katerega mora skrbeti, ga varovati in ga izučiti za kakšen poklic. Vse njegovo življenje je osredotočeno na tega nebogljenega otroka. Jezus, ki se je pravkar rodil, ne govori. Toda on je večna Očetova beseda. Nekdo je rekel, da so jaslice kakor katedra. Razumeti moramo, kaj nas Jezus uči že kot dete. Ravnokar rojeno od trenutka, ko odpre oči, na tej blagoslovljeni človeški zemlji. Rodi se ubog in nas uči, da sreča ni obilje dobrin. Na svet je prišel, ne da bi se s čimerkoli ponašal in spominja nas, naj bomo ponižni, naj ne bomo pozorni na priznanje drugih ljudi. Bog se je ponižal zato, da bi se mu lahko približali, da bi njegovo ljubezen vračali z našo, da se naša svoboda ukloni, ne samo njegovi veličastni moči ampak tudi njegovi čudoviti ponižnosti. Naredimo sklep, da bomo postali nenavezani in ponižni. Ko pogledamo Marijo, vidimo, da je polna veselja. Ona ve, da se je za človeštvo začela nova doba. Doba Mesija, njenega sina. Prosimo jo, da ne bi nikoli izgubili tega veselja, da smo lahko ob Jezusu.