Človekovo dostojanstvo v medicini
Celje, 17. januarja 2026
V Domu sv. Jožef v Celju je potekala Duhovna obnova za zdravnike in študente medicine, ki jo je vodil nadškof dr. Anton Stres. Srečanje, posvečeno temi človekovega dostojanstva, je zbralo udeležence iz različnih okolij, ki so razmišljali o etičnih izzivih v medicinski praksi, navdihnjeni s krščanskim pogledom na življenje.
Nadškof Stres je v svojem predavanju poudaril, da človekovo dostojanstvo ni nekaj relativnega ali odvisnega od družbenega statusa, temveč absolutna vrednota. “Človek nima cene in ni blago,” je dejal, in opozoril, da po drugi svetovni vojni sprejeti dokumenti o človekovih pravicah danes izgubljajo na moči. Kljub temu, da smo mislili, da smo onkraj vprašanja koristnosti, se ta miselnost vrača skozi sodobne debate, kot je evtanazija. Tudi zločinec, je poudaril, ohranja pravico do pravičnega sojenja, saj njegovo dostojanstvo presega njegova dejanja. Nihče ni zamenljiv ali odvečen – po papežu Frančišku gre za kulturo “odmetavanja” starih, bolnih in nekoristnih ljudi.
Med pokazatelji človekovega dostojanstva je nadškof izpostavil edinstvenost človeka v primerjavi z živalmi: refleksivnost, zavedanje sebe in sveta, ustvarjalnost ter iskanje resnice brez neposredne koristi. Tudi dementna oseba ohranja dostojanstvo, ki ji pripada po naravi. Bog je ustvaril človeka kot so-ustvarjalca, svobodnega in odgovornega za oblikovanje samega sebe. Svoboda ni cilj sama sebi, temveč sredstvo za dobro: “Samo svobodno dejanje je lahko resnično dobro,” je dejal Stres. Smisel življenja ni v zunanjih uspehih, ampak v tem, ali iz sebe naredimo plemenitega človeka.
Temelji dostojanstva po njegovem izvirajo iz stvarjenja – človek je ustvarjen po Božji podobi – in učlovečenja: Bog se je učlovečil v krhkosti, s čimer je potrdil vrednost vsake telesnosti, tudi bolne ali razpadajoče. Kristus se poistoveti s trpečimi, zato je srečanje z bolnikom teološki dogodek. “Kar ste storili njim, ste meni storili,” je citiral nadškof in dodal, da je medicinska skrb zakramentalna razsežnost, sodelovanje pri odrešenju.
Človek je poklican k večnosti, zato njegova vrednost presega zemeljsko zgodovino. Stres je opozoril na samomor kot poteptanje lastnega dostojanstva: “Življenje ni za uživanje, temveč za moralno lepoto.” Zdravnik mora videti v bolniku nosilca Božje podobe, ne le simptomatike, in ravnati iz vere, ne čustev – varovati intimnost, govoriti spoštljivo in ne zapuščati bolnika.
Poseben poudarek je bil na zdravnikovih krepostih, ki niso le tehnične veščine, ampak moralne vrline: sočutje, razsodnost, pravičnost, zmernost in resnicoljubje. Sočutje preprečuje instrumentalizacijo bolnika in ga obravnava kot cilj, ne sredstvo. Razsodnost povezuje znanost z moralno presojo, pravičnost varuje pred diskriminacijo, zmernost uravnava moč zdravnika, resnicoljubje pa zagotavlja pošteno komunikacijo brez lažnega upanja ali evfemizmov.
Srečanje je udeležence spodbudilo k razmisleku o etičnih izzivih v medicini, kjer dostojanstvo ostaja vodilo tudi v kompleksnih situacijah. Kot je zaključil nadškof Stres, je zdravnik varuh dostojanstva, tudi tam, kjer ga drugi ne vidijo več. Ta duhovna obnova je tako ponudila globok vpogled v združevanje vere in poklica, ki lahko navdihne prihodnje generacije zdravnikov.
