Poklici v zdravstvu so že v svojem bistvu naravnani na izpolnjevanje Božje zapovedi, naj ljubimo svojega bližnjega. V skrbi za bolnika, v tem da mu prisluhnemo, nam je mar za njega, ga negujemo in zdravimo, se ta zapoved že uresničuje.
Vendar se pri našem delu skrb za bolnika lahko izgubi v množici raznih pritiskov, ki smo jim izpostavljeni; da bo nega narejena pravočasno pred vizito; da se naredi vizito in pripravi odpustnice preden se gre v ambulanto; skrb da delo v ambulanti gladko teče in da se v čakalnici ne nabere gneča, ker bodo sicer zaradi čakanja vsi slabe volje; skrb da bo terapija na oddelku pravočasno razdeljena, da se vsem predvidenim pacientom vzame kri, nastavi infuzije in da se pacienta pospremi na preiskavo na drugi oddelek ob predvideni uri; pa kalkuliranje, ali bodo danes lahko prišle na vrsto vse predvidene operacije, ali pa se je kakšna že zavlekla in vse ne bo šlo, …
Dobro se je zavedati te naglice, hitenja in pritiskov okoli nas, zato da nas ne povozijo. Da ne postanem samo stroj, ki dela, ampak da ostanem jaz jaz, ki se želim drugemu darovati preko svojega dela.
Božje vabilo, naj ljubimo svojega bližnjega, se konča z ”kakor samega sebe”. Vabljeni smo torej, da ljubimo tudi sami sebe. Da se imamo radi. Da poskrbimo zase. Da smo nežni s sabo, pa tudi bojeviti, ko je potrebno braniti lastne meje. Da zaznamo svoje želje in potrebe. In to tako, ko smo doma, kot pa tudi na delovnem mestu.
Psihologinja Alenka Rebula razmišlja, da ”če ne čutim sebe in ne vem, kaj rabim, si tistega ne morem dati. Potem si moram dati nekaj drugega, da to nadomeščam ali pa delam nekaj še bolj škodljivega – skušam druge usmerjati, da bi mi dali tisto, kar jaz mislim, da sebi ne morem ali ne smem dati.
Veliko ljudi ni v stiku s seboj. Ena od stvari, zaradi katerih izgubljamo stik, je recimo priganjanje sebe in hitenje. Vsako hitenje zahteva od telesa, da odmisli svoje občutke, ker jaz gledam cilj in moram ne pazit na to, kar čutim, zato da recimo pospešim ritem dela. Drugi razlog, da nismo v stiku seboj, pa je v tem, da nismo usmerjeni v to, kaj čutimo, ampak v to, kaj hočemo doseči od sebe in od drugih. Družba je usmerjena v iskanje učinkovitosti in uspeha bolj kot v dobro počutje posameznika.”
”Če sem v stanju doživljanja sebe in se čutim in sem v stiku s tem, čutim kot neko kompaktnost, nek pretok in zavest, kaj se mi dogaja in seveda eno dobro počutje.
Ko koga vprašamo, kako se počuti in on gre v občutek in ima občutek, da se dobro počuti, ne glede na to, kar se okoli njega dogaja, je to stanje nekje med mirom in radoživostjo. Mir je tisti, ki mi pove, da sem sproščena. Telo jasno zaznava, kdaj sem napeta in kdaj sem sproščena. Samo sproščenost ni dovolj. Potrebna je tudi vitalnost, se pravi občutek radoživosti, eno prebujeno telo, ki je radovedno, ki rado živi, ki to izraža.
Če čutim to oboje, pomeni, da sem v stiku s svojimi potrebami, ker ključna potreba človeka je, da čuti, da rad živi in da ima obenem toliko notranjega miru, da lahko sploh občuti, kar občuti. Če živim prehitro, hlastam in sem napeta, ne pride občutek do mene, me to anestezira.”
Vsem nam želim, da bi tudi sredi naglice znali najti stik s sabo in z Bogom ter iz notranjega miru delo opravljali tako, da bomo ob tem vitalni in ne iztrošeni.
Več o razmišljanju, kako se imeti rad in biti v stiku s sabo, je v pogovoru z Alenko Rebula dostopno na naslednji povezavi; vabljeni k poslušanju: https://www.youtube.com/watch?v=MBeHw5hlrZI
Avtor prispevka: Kristina Zadravec
