Sveta maša ob godu sv. Kozme in Damijana:
Nadškof dr. Anton Stres o dostojanstvu, sočutju in poslanstvu zdravstvenih delavcev
Ljubljana, cerkev Srca Jezusovega na Taboru – V petek, 25. septembra 2026, so se ob godu svetih Kozme in Damijana, zavetnikov zdravnikov, v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani zbrali zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, zdravstveni tehniki, farmacevti, fizioterapevti, zdravstveni delavci, bolniki ter drugi, ki so z njimi povezani. Tradicionalno srečanje je bilo letos še posebej povezano z mislijo na poslanstvo zdravstvenega delavca, ki človeka srečuje v njegovih najranljivejših trenutkih. Praznovanje, ki se je začelo z molitvijo in izpostavitvijo Najsvetejšega, je doživelo svoj vrhunec s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju bolniških duhovnikov msgr. Mira Šlibarja, dr. Anžeta Cunka in lazarista dr. Roberta Petkovška daroval upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres.
Zgled svetnikov in zvestoba Kristusu
Dr. Stres je v uvodu spomnil na izročilo o sv. Kozme in Damijanu, znamenitih zdravnikih, ki sta svojo poklicno pot združila z neomajno vero v Jezusa Kristusa ter zanj pretrpela tudi mučeniško smrt. Zvestoba zdravniškemu poklicu pomeni, da zdravnik ne išče le lastne koristi, temveč prinaša sočutje, upanje in lajšanje trpljenja. Čeprav je delo zdravstvenih delavcev pogosto zaznamovano z veseljem ob uspelemu zdravljenju, se morajo soočiti tudi z bremenom težkih diagnoz in trenutki, ko bolnikom kljub sodobni medicini ni več mogoče rešiti življenja.
Ohranitev človeškega dostojanstva v času pritiska za evtanazijo
Posebej močan poudarek pridige je bila tema človeškega dostojanstva v najranljivejših obdobjih življenja. Nadškof Stres se je dotaknil aktualnih družbenih razprav in pritiskov glede evtanazije ter poudaril, da je v današnjem času še toliko bolj pomembno videti človeka v vsakem bolniku. »Bolnik ne potrebuje le strokovne oskrbe, temveč zavest, da v svoji bolezni ni ostal sam … Dostojanstvo človeka ni odvisno od njegove mladosti, zdravja ali koristnosti, temveč je neodtujljivo,« je izpostavil dr. Stres. Zdravstveno osebje mora po njegovih besedah bolniku pomagati, da v bolezni ne izgubi občutka lastne vrednosti. Če zdravljenje ni več mogoče, nastopi klic k lajšanju trpljenja, paliativni oskrbi ter topli humanosti, ki bolniku prinaša tolažbo.
Odnos zaupanja in medsebojna podpora
Pridigar je opozoril tudi na pomen zaupanja med bolnikom in zdravstvenim delavcem. Iskrenost in resnica o bolezni sta ključni, vendar morata biti izrečeni s sočutjem, občutkom za sočloveka in strokovno modrostjo. Ker je delo v zdravstvu izjemno zahtevno in pogosto vodi do utrujenosti ali pomanjkanja časa, je dr. Stres poudaril pomembnost medsebojne povezanosti in podpore znotraj strokovnih združenj, kot je Združenje slovenskih katoliških zdravnikov. Spomnil je na apostola Pavla in njegove besede o nošenju bremen eden drugega ter dodal, da morajo tisti, ki vsakodnevno nosijo bremena bolnih, tudi sami najti prostore in skupnosti, kje lahko prejmejo podporo.
Ob koncu pridige se je dr. Anton Stres zahvalil vsem zdravstvenim delavcem za njihovo strokovnost, požrtvovalnost in tiho delo, ki pogosto ostane neopaženo. Zaželel jim je, da bi v svojem poslanstvu črpali moč iz vere ter ostali priče Božje ljubezni in dobrote pri svojem vsakodnevnem skrbnem delu z bolniki.
Po sveti maši je sledilo tradicionalno druženje, ki je udeležencem ponudilo priložnost za pogovor in srečanje izven vsakodnevnega delovnega okolja. Srečanje ob godu sv. Kozme in Damijana tako ni bilo zgolj tradicionalno druženje zdravstvenih delavcev, temveč predvsem priložnost za premislek o poslanstvu zdravstva, odnosu do bolnika in mestu vere v življenju človeka, ki je poklican pomagati drugemu.
Janez Dolinar
Združenje slovenskih katoliških zdravnikov
