Ad venio (Prihajam k; se bližam)

Vstopili smo v adventni čas, ki je čas pričakovanja. Pričakujemo Božič, ko se spominjamo Jezusovega prvega prihoda, njegovega rojstva pred dva tisoč leti, v resnici pa je advent čas priprave na Gospodov drugi prihod, prihod, ko nas bo vzel k sebi v nam naprej pripravljeno domovanje v nebesih. Vabimo vas k branju premišljevanja Benedikta XVI. o današnji božji besedi in našem vstopu v adventni čas.

S to nedeljo začenjamo po Božji milosti novo bogoslužno leto, v katero vstopimo z adventom, časom priprave na Gospodovo rojstvo. Drugi vatikanski koncil je v konstituciji o bogoslužju zatrdil, da Cerkev ‘v letnem ciklu predstavi celotno Kristusovo skrivnost od učlovečenja in rojstva pa vse do vnebohoda, od binkošti do pričakovanja blaženega upanja in Gospodove vrnitve. Na ta način Cerkev, ko se spominja skrivnosti odrešenja, odpira vernikom bogastvo zveličavnega delovanja in zaslug njenega Gospoda tako, da je le to na nek način navzoče v vsakem trenutku in bi lahko verniki prišli v stik s tem ter bili napolnjeni z zveličavno milostjo’ (Sacrosanctum Concilium 102).

To je resničnost bogoslužnega leta, videnega, če tako rečemo, ‘z Božje strani’. Kaj pa s človekove strani, s strani zgodovine in družbe? Kakšen pomen lahko ima? Na to nam odgovarja ravno pot adventa, ki jo danes začenjamo. Današnji svet potrebuje predvsem upanje in to tako ljudstva, ki so na poti razvoja, kakor tista, ki so ekonomsko razvita. Vedno bolj se namreč zavedamo, da se nahajamo na isti barki in se lahko rešimo le skupaj. Predvsem pa nam postaja jasno, ko gledamo kako propadajo lažne gotovosti, da potrebujemo upanje, ki mu res lahko zaupamo. To pa lahko najdemo samo v Kristusu, ki je, kakor pravi Pismo Hebrejcem: »včeraj in danes, isti tudi na veke« (Heb 13,8). Gospod Jezus je prišel v preteklosti, prihaja v sedanjosti in bo prišel v prihodnosti. On zaobjema vse razsežnosti časa, saj je umrli in vstali. On je Živeči in medtem ko deli z nami človeško negotovost, ostaja za vedno ter nam ponuja Božjo trdnost. Je namreč ‘meso’ kot mi in ‘skala’ kakor Bog. Vsakdo, ki koprni po svobodi, po pravičnosti ter miru, naj se vzravna in dvigne svojo glavo, saj je v Kristusu osvoboditev blizu (prim. Lk 21,28), kakor beremo v današnjem evangeliju. Zato lahko zatrdimo, da Jezus Kristus ni samo za kristjane ali samo za vernike, temveč za vse ljudi, saj je On, ki je središče vere tudi temelj upanja. In to upanje potrebuje vsako človeško bitje.

Na kratko še razmislimo o pomenu besede ‘advent’, ki jo lahko prevedemo kot‘navzočnost’ oziroma ‘prihod’. V antičnem svetu so uporabljali ta izraz, ko so hoteli naznaniti prihod nekega funkcionarja ali pa obisk kralja oziroma cesarja v neko pokrajino. Je pa ta izraz označeval tudi prihod božanstva, ki pride na dan iz skritosti, da se razodene z močjo oziroma se pojavi med obhajanjem njenega kulta. Kristjani so prevzeli besedo ‘advent’, da bi izrazili svoj odnos do Jezusa Kristusa. Jezus je namreč Kralj, ki je vstopil v to našo ubogo pokrajino, imenovano zemlja, da bi vsem povrnil vid. Praznovanja njegovega prihoda se udeležujejo vsi, ki Vanj verujejo in ki v bogoslužnem zboru verujejo v njegovo navzočnost. Z besedo advent se hoče izraziti, da je Bog tu,  da se ni umaknil s sveta in nas pustil samih. Četudi ga ne moremo videti in otipati kakor s čutili zaznane resničnosti, pa je On tukaj ter nas obiskuje na različne načine.

Dragi prijatelji, advent je čas navzočnosti in pričakovanja večnosti. Zaradi tega je še posebej čas veselja, ponotranjenega veselja, ki ga nobeno trpljenje ne more izbrisati. Veselje zaradi dejstva, da je Bog postal otrok. To veselje, v nas nevidno navzoče, nas opogumlja, da z zaupanjem gremo naprej. Devica Marija je zgled in podpora tega notranjega veselja, saj nam je bilo po njej podarjeno dete Jezus. Naj nam Ona, zvesta učenka svojega Sina, izprosi milost, da bomo ta bogoslužni čas preživeli budni in v pričakovanju dejavni. Amen.

Dragi bratje in sestre! Cerkev danes začenja novo bogoslužno leto. Prvo obdobje na tej poti je adventi čas, ki ga po rimskem obredu pred Gospodovim rojstvom oziroma skrivnostjo učlovečenja, sestavljajo štirje tedni. Beseda‘advent’ pomeni ‘prihod’ ali ‘navzočnost’. V antičnem svetu so s to besedo označevali obisk kralja ali cesarja v neko pokrajino. V krščanskem izrazoslovju pa se nanaša na prihod Boga ter na njegovo navzočnost v svetu, na skrivnost, ki v celoti obdaja tako vesolje kot zgodovino, v katerem pa sta dva vrhunca: prvi in drugi prihod Jezusa Kristusa. Prvi je ravno učlovečenje, drugi pa je njegov veličastni prihod ob koncu časov. Ta dva dogodka, ki sta časovno ločena med sabo in nam ni dano vedeti koliko, pa sta v globini povezana, saj je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem uresničil tisto preobrazbo človeka in vesolja, ki je končni cilj stvarstva. Toda preden bo konec, je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, kakor pravi Jezus v Markovem evangeliju. Gospodov prihod se nadaljuje in svet je potrebno prekvasiti z njegovo navzočnostjo. Pri tem stalnem Gospodovem prihodu v oznanjevanju evangelija, je potrebno naše nenehno sodelovanje. Cerkev, ki je kot Nevesta, zaročenka Božjega križanega in vstalega Jagnjeta (prim. Raz 21,9), v povezanosti s svojim Gospodom, sodeluje pri tem Njegovim prihodu, s katerim se že začenja njegov veličastni prihod.

K temu nas kliče današnja Božja Beseda, ki zarisuje način obnašanja, s katerim bomo pripravljeni za Gospodov prihod. V Lukovem evangeliju Jezus pravi svojim učencem: ‘Varujte se, da vaša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi… Zato čujte in vsak čas molite’ (Lk 21,34.36). Torej treznost in molitev. K temu apostol Pavel dodaja povabilo ‘k rasti in k preobilju v ljubezni’ med nami in do vseh, da bodo naša srca trdna in neoporečna v svetosti (prim. 1Tes 3,12-13). Sredi svetovnih preobratov in puščav ravnodušnosti ter materializma sprejemajo kristjani Božje zveličanje ter zanj pričujejo z drugačnim načinom življenja, kakor mesto, ki je postavljeno na goro. ‘Tiste dni’ naznanja prerok Jeremija, ‘bo Jeruzalem prebival na varnem. Takole pa jo bodo imenovali: ‘Gospod’, naša pravičnost’ (Jer 33,16). Skupnost vernikov je namreč znamenje Božje ljubezni, njegove pravičnosti, ki je v sedanji zgodovini že navzoča in delujoča, ki pa še ni v polnosti uresničena in jo je zato potrebno nenehno pričakovati, zanjo prositi ter jo  pogumno ter s potrpežljivostjo iskati.

Devica Marija s svojim poslušanjem Boga, z globoko željo izpolnjevati njegovo voljo ter z veselim služenjem bližnjemu, v polnosti uteleša duha adventa. Pustimo se ji voditi, da nas Bog, ki prihaja, ne najde zaprtih vase ali raztresenih, temveč bo lahko v vsakem od nas vsaj malo razširil svoje kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.