Kakor se vrnejo potoki v puščavo

Kakor je za nas nedoumevno, da se v puščavo vrne nekaj, kar ji je povsem nepripisljivega in tako puščava zopet postane vodnata, enako nas vabi adventni čas, da se pripravimo na Jezusov prihod, ki nam kaže, kako je neizmerna Božja ljubezen, da nam Bog v našo duhovno puščavo pošlje svojega sina, da nam izbriše izvirni greh, nas notranje prenovi in da smisel za življenje.

Vabim vas k branju misli papeža Benedikta XVI. za 2. adventno nedeljo.

Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene  in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Pri tem dve stvari pritegneta našo pozornost. Prvo je obilno navajanje vseh političnih in verskih voditeljev Palestine leta 27/28 po Kristusu. Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Drugi element, ki ga je vredno omeniti po tem obsežnem zgodovinskem uvodu, je to, da postane subjekt pripovedi ‘Božja Beseda’, ki jo evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala na Janezu Krstniku.

Sveti Ambrož, veliki milanski škof, katerega god smo obhajali 7. decembra, razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. Poglejte, v čem je pomen tega: Božja Beseda je subjekt, ki premika zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Mesiju, zbere skupaj Cerkev. Jezus je ta Božja Beseda, ki je postala v Marijinem deviškem telesu meso. V njem se je Bog v polnosti razodel. Izrekel in dal nam je vse, saj je odprl svoje zaklade resnice in usmiljenja. Sveti Ambrož nadaljuje s svojo razlago: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.

Dragi prijatelji, najlepši cvet, ki je vzklil iz Božje Besede je Devica Marija. Ona je prvina Cerkve, Božji vrt na zemlji. Toda, medtem ko je Marija Brezmadežna, pa je Cerkev potrebna nenehnega očiščenja, saj greh zalezuje vse njene člane. V Cerkvi nenehno poteka boj med puščavo in vrtom, med grehom, ki izsuši zemljo ter milostjo, ki jo namoči, da obrodi obilne sadove svetosti. Prosimo torej Gospodovo Mater, da nam pomaga med tem adventnim časom ‘zravnati’ naše poti ter se pustiti voditi Božji Besedi.

Bogoslužje adventnega časa še posebej predstavi dve osebnosti, ki sta pripravili Mesijev prihod: Devica Marija in Janez Krstnik. Danes nam sv. Luka predstavi to drugo osebnost z značilnostmi, ki se razlikujejo od drugih evangelistov. ‘Vsi štirje evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika, ki ga predstavijo kot njegovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema osebnostnima in njunimi poslanstvi predstavil že prej… Že s spočetjem ter rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos.’ (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo, str. 23). Iz tega lahko razumemo, da Janez kot sin Zaharija in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, ni samo zadnji izmed prerokov, temveč predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom (prim. ibid.27-28). Luka pa tudi ovrže vsako pogosto mitsko branje evangelijev tako, da postavi Janezovo življenje v zgodovinske koordinate: ‘V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj … ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa’ (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!

Janez Krstnik je sebe označil kot ‘glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!’ (Lk 3,4). Glas izreka besedo, toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se pred tem spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi (prim. Lk 3,2). On ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Kristusu. Sveti Avguštin razlaga: ‘Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: ‘V začetku je bila Beseda’ (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca’(Govor 293,3). Naša naloga je torej, da danes prisluhnemo temu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere, v skromni betlehemski votlini, Božje zveličanje (prim. Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno, da bomo Božič preživeli, ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.

Zaupajmo materinski priprošnji Marije, Device adventa, našo pot srečanja z Gospodom, ki prihaja, da bomo pripravljeni sprejeli v srce in tudi v vse svoje življenje, Emanuela, Boga z nami.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.