Kje je slovensko zemljo zaoral kovinski prvi plug? Na njivah samostana Stična, odgovarja opat Maksimiljan File. Opat je predstojnik samostana. Samostan cistercijanskega reda v Stični je najstarejši na Slovenskem, saj je bil ustanovljen davnega leta 1136. Jožefinske reforme v 18. stoletju so vodile v zaprtje samostana, ampak konec 19. stoletja so samostan ponovno oživeli menihi, ki so bili najprej tujci, potem zopet Slovenci. Menihi živijo po vodilu »moli in delaj«, karizma cistercijanov pa je gostoljubje. 

Zelo gostoljubno je samostanska skupnost letos sprejela katoliške zdravnike in druge zdravstvene delavce. Le-ti so se, kot vsako leto 26. septembra, ob upoštevanju navodil NIJZ, zbrali na njihov praznik svetih Kozme in Damijana. Pater Jona jih je sprejel in spregovoril o njihovi bogati zgodovini. Samostan Stična je bil izjemnega pomena za razvoj slovenskega ozemlja – ne samo duhovno in kulturno, ampak tudi tehnološko in gospodarsko. Seveda so skrbeli za bolnike ter popotnike in izobrazili številne generacije mladine, tudi skladatelja Jakoba Gallusa in Antona Tomaža Linharta. 

Opat Maksimiljan je skupaj z duhovnim asistentom Združenja katoliških zdravnikov g. Mirom Šlibarjem daroval sveto mašo. Geslo letošnjega srečanja je bilo »biti blizu« – kot nalašč v časih, ko nam ukrepi narekujejo oddaljenost, da bi zajezili epidemijo. 

V pridigi je stiški opat navedel zanimivost, da točno na sredini Pravil svetega Benedikta za meniško življenje stoji zapoved o skrbi za bolnike. Zdravstveni delavci smo del velike in plemenite tradicije, značilne za krščansko vero. To je požrtvovalnost in pogum ter zavezanost k skrbi za vse, zlasti za najrevnejše, ki izhaja iz odločitve slediti Kristusu. Vizija krščanstva je spremenila razumevanje skrbi za revne, ki so bili prej prepuščeni sami sebi. Služiti ubogim in bolnim je sedaj pomenilo služiti Gospodu. 

To sta zelo dobro razumela svetniška brata Kozma in Damijan, ki sta se lotevala zdravljenja bolnikov, ki so veljali za neozdravljive – in to brezplačno. Kajti kar sta dobila od Boga, naj pripada Bogu. Njune besede so: »Ozdravljala sva bolj z Božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva.« 

Opat Maksimiljan je vprašal, zakaj se vsak dan vračamo k težki in odgovorni službi. »Ker sem to jaz. Sem medicinska sestra, zdravnik.« Prepoznavamo poklic, ki je globoko v nas. Ne službo, ampak poklic. Bogoslužje je sklenil z blagoslovom podobe svetih Kozme in Damijana, ki jo je ustvaril akademski slikar Izidor Kunšič po naročilu Združenja katoliških zdravnikov. Gre za prvo sodobno sakralno umetniško delo s podobo obeh svetnikov po skoraj stoletju in pol in Združenje si želi, da bi odtisi bili na ogled za občudovanje in kot vabilo h krščanski molitvi. 

Številnim kolegicam in kolegom so raznovrstne obveznosti onemogočile udeležbo. Seveda smo jih pogrešali, zagotovo tudi na samostanski večerji, h kateri so nas povabili cistercijani.  Dobre volje ni manjkalo, zato bomo še z večjim veseljem pričakovali naslednji praznik zdravnikov na god svetih Kozme in Damijana 26. septembra naslednje leto.