Glede na razplet dogodkov preteklega tedna (20.9.2021) nam je vsem jasno, da strahu pred cepivi sploh ni bilo, ampak sta prevladovali le samovoljnost in trma ljudi, ki so se želeli izmikati cepljenju, dokler je bilo to le možno in ni imelo “posledic” zanje. Računanje na to, da se bodo cepili drugi namesto mene in tako rešili krizo, jaz pa bom lahko sedel križem rok, je enostavno sebično. Resnično bi le malokdo verjel, da je lahko v sredo v nekaj urah zmanjkalo cepiv (in ne zato, ker je bila motnja v dostavi le teh) ob dejstvu, da se je spremenil le odlok, ki sedaj zahteva PCT za delovanje v javnem življenju. Ljudje smo bili postavljeni pred odločitev že pred nekaj meseci, vendar smo takrat še lahko rekli:” kar naj se cepijo tisti, ki se želijo, jaz pa bom epidemijo prebrodil na račun njihove precepljenosti”. To še vedno drži, cepljenje še kar ni obvezno, kot bi moralo biti, in še vedno lahko prebrodimo epidemijo na “račun drugih”. Pa vendar je bilo tokrat drugače. Proticepilci, ki so do tega trenutka “uživali parazitsko življenje” in svoje zdravje krepili preko precepljenosti ostalih, sedaj te možnosti nimajo več, saj jim je brez PCT pogoja praktično skoraj nemogoče priti v stik z njimi. Sočasno s tem jim je bilo tudi preprečeno javno življenje brez PCT pogoja. Tako, ne zaradi želje po zaščiti samih sebe še manj pa drugih, je glavni razlog za cepljenje postala njihova lastna želja do javnega življenja. Svet se obrača v smer, ko nam obisk trgovine, kina in nakupovalnih centrov pomeni več kot pa skrb za sočloveka, ko naše lastne interese postavljamo na absolutno prvo mesto neglede na potrebe naših malo bolj in malo manj bližnjih.
Odpira se nam tudi vprašanje o morebitnem prihajajočem odloku PC, ki bo pogoj za delo v javnem sektorju in za marsikoga predstavlja nepredstavljivo poseganje v osebno svobodo in voljo. Naj povem nekaj dejstev iz tujine in “razvitega” sveta. Velika Britanija ima precepljenost s 1. odmerkom cepiva že preko 80%, polno zaščito pa je prejelo že skoraj 70% prebivalcev. Podobna je situacija na Švedskem, ki je deležna hvale zaradi svojih odprtih stališč do cepljenja, le malo kateri proticepilec pa se ne zaveda, da ima ravno ta država že krepko preko 60% prebivalstva polno cepljenega. Prav tako je tudi v Kanadi in še marsikod drugod. Vse te države imajo cepljenje prostovoljno, pa vendar glej, kako to, da se pri njih ljudje želijo cepiti, mi slovenci pa odlašamo in se zgovarjamo češ, da sem negotov glede cepiva, da je danes prelepo vreme za iti po cepivo ali spet drugi z besedami “tega pa že ne potrebujem, saj ni tako nevaren virus” in da ne pozabimo na tiste, ki še vedno dvomijo v obstoj COVID-19. Pa naj reče kdorkoli, da z obveznim cepljenjem posegamo v njegove osebne pravice in svobodo, hkrati pa naj zagotovi, da ne bo okužil nikogar drugega in s tem posegal v njegove pravice do zdravja. To je seveda možno le, če se ne bo z nikomer več družil oz. prišel v stik. Nam je sedaj bolj jasno, kaj je pomen novega odloka PCT (oz. prihajajočega PC)? Necepljenim omeji možnost in pravico do gibanja, da zaščiti njih same pred virusom in s tem tudi druge, saj oni sami virusa ne bodo mogli nenadzorovano širiti. To odločitev bo sprejela vlada oziroma državni zbor namesto nas in izgleda na prvi pogled kot diktatura. Pa vendar smo mi izvolili to vlado in ravno ta vlada ima vpogled v dosti širšo podatkovno bazo, dnevne debate s strokovnjaki iz področja preprečevanja širjenja nalezljivih okužb skupaj z zdravniki in je seznanjena s širšo sliko celotne epidemije. In če ne zaradi tega, čemu živimo v demokratični državi? Mar ni namen te, da izvolimo naše voditelje in jim zaupamo, da nas bodo vodili skozi preizkušnje in težke čase tako, da se bodo oni za nas namesto nas ukvarjali s težavami in bomo mi lahko “brezskrbno” nadaljevali svoje življenje ne, da bi se morali obremenjevati s čisto vsako rečjo, ki se zgodi v naši državi? Seveda, točno to je njen namen! In če še kdo ne verjame vladi, stroki, zlasti pa zdravnikom, naj drugič dobro premisli, ali je vredno tvegati vse stranske in morebitne neželjene učinke paracetamola ali acetilsalicilne kisline, ko ga pesti navaden glavobol?
Za nas Kristjane je še toliko bolj pomembno, da smo z dobrimi dejanji, kot je cepljenje, “sol zemlje” in “luč sveta”. To nas tudi v današnjem evangeliju nagovarja Jezus, naj ne bomo sebični s tem, da sebe postavljamo pred druge ali da bodo drugi naredili nekaj namesto nas. Vsakemu je dano, po njegovih zmožnostih, da opravi svoje poslanstvo v tem svetu v danem trenutku – in prav v tem trenutku je to sočutje do soljudi. Ne pustimo jih v negotovosti in se cepimo ter jim bodimo zgled dobrih dejanj, da bodo videli, da ni sebičnost tista, ki bo končala epidemijo, ampak bomo to dosegli le v složnosti in z razumnostjo med nami samimi.
Jure
